Priznam. December me vedno prevzame. Spominjam se skromnih, a lepih daril v mladih letih, ko smo se neizmerno veselili kakšne pomaranče ali bombonov. Bilo je lepo. Čas pa neusmiljeno teče naprej in prinaša nove in nove spremembe. Darovanje in darila pa so ostala. Seveda se je spremenila vsebina. Eni dobijo za nagrado denar, drugi toplo besedo, skromno priznanje v pisni obliki, pa še kakšno značko povrhu in klobaso. In so zadovoljni. Še več. Srečni. V mislih imam te slednje, ki se jim pravi krvodajalci. Da dobijo to skromno, a iskreno priznanje, so najprej darovalci oni. Oni dajejo najdragocenejše darilo, SVOJO KRI. Ne enkrat, ampak desetkrat, petdesetkrat, stokrat. Rešujejo življenja. Videl sem jih; delavce iz proizvodnje, kovinarje, zidarje, šoferje, kmete, ljudi raznih poklicev, tudi brezposelne, in bil sem ganjen. Kakšne duhovne veličine? Saj! Sem zaslišal njega, ki mi vedno vse pokvari. Koliko je bilo občinarjev, direktorjev, diplomirancev, učiteljev, politikov, skratka ljudi z vrha družbene lestvice, a? Zatrdil sem mu, da je kakšen prav gotovo bil in da so tudi taki, ki darujejo. Kislo se je nasmejal in mi cinično zabrusil, da mi bo verjel, ko mu bom kakšnega pokazal. Upam, da bom. Menda jih ni sram?
Ni težko reči: Rad vas imam!