Priznam. Že v rani mladosti sem slišal, da so otroci naše največje bogastvo. Ta izrek me je spremljal vse dosedanje življenje, pa čeprav se že kot otrok s tem nisem strinjal. Pa veste, zakaj? Zato, ker kadar sem kaj razbil, namenoma pokvaril ali ušpičil kakšno oslarijo, sta me starša kaznovala. Seveda primerno prestopku. In kadar je bil delikt le prehud in kadar pridiga ni pomagala, me je oče dal čez koleno. Ja, nažgal me je po zadnji plati, da sem si zapomnil. Ali ste že slišali, da se največje bogastvo tepe? Preteči je moralo petdeset let mojega življenja, da so največji umi našega prostora spoznali, da se otroke vsesplošno pretepa in da je zdaj tega zakonsko konec. Televizijski ekran sem skoraj prelizal od veselja, z radiom sem skoraj plesal po sobi, ko sem poslušal besede, da je to končano. Še več. To, da bodo otroci imeli lahko po dve mami ali pa po dva ata, je utelešenje same narave. Vsaj tako so trdili največji umi in jaz sem jim verjel. Potem sem ga zagledal. „Bedak!“ je zarjul moj drugi jaz, ki je ves čas, ko sem to pisal, stal za mojim hrbtom. „Jutri ti bom pokazal rezultate gobezdavega načina vzgoje otrok, uresničevanja njihovih ustavnih pravic na temeljih najsodobnejšega evropskega pedagoškega dela. Potem bom pa videl, če si boš upal to zapisati,“ je še rekel in odšel.
Ni težko reči: Rad vas imam!