Priznam. Ko sem se rodil, sem bil sam. Tisti moj večni spremljevalec, drugi jaz, se je pojavil šele mnogo kasneje. Mislim, da nekje v dvanajstem letu starosti, ko me je že začela napadati puberteta. Rad bi se ga znebil, pa se ga morem. Je kot Cvilimožek, ki ga lahko neskončno velikokrat postaviš na glavo, pa se vedno prekopicne na noge in me preseneti, ko sem že prepričan, da sem ga prelisičil. Tako je bilo tudi tokrat. Nisem bil na terasi, ampak sem se umaknil v kavarno, ker tako poscanega junija še nisem doživel. Istočasno, ko sem naročil tajkunsko pivo, se je čisto počasi usedel predme. Sprva ga niti opazil nisem. Razmišljal sem o dnevnih zadevah, zadovoljen, da sem pod streho in na suhem. Dobro me pozna in dobro ve za vse moje skrivnosti, in samo čakal sem, kaj bo bleknil. In je. „Fantastika.“ A si predstavljate? Vprašal me je, če vem, kaj je fantastika. Ja, pa saj to ve vsak otrok. Te je danes v izobilju na televiziji, v časopisju, v kinih pa tudi v politiki, sem mu zabrusil. Ni bil zadovoljen. Hotel je primere fantastike v našem malem mestu. Molčal sem. Potem pa mi je, kot kakšen univerzitetni profesor iz bodočnosti našega »campusa«, začel naštevati, da bodo primeri domače fantastike, ko bo odpeljal„vagon“ iz Kandije, ko se bo zrušil Narodni dom in bodo takoj postavili novega, ko bo oživelo staro mestno jedro, ko bo postal grmski grad kot novomeške »Križanke«, ko bo obala zelene lepotice očiščena, ko bo ljubiteljska kultura dobila svojo pisarno, ko bo Ragov log urejen in dostopen za sprehode in oddih, ko bo.....Vstal sem, plačal in odšel. Naj crkne. Če se ta fantastika zgodi, ja, kaj bo pa ostalo za volitve?
Ni težko reči: „Rad vas imam!“