Priznam. Kar oddahnil sem si. Najlepše so tiste sobote, v katerih je zaukazan volilni molk, če je to pred evropskimi volitvami, je pa še lepše. Kot nalašč za dopoldanski sprehod po našem malem mestu. Vžgal sem traso čez gradbišče starega mostu, pa na desno v Kandijo, kjer zagledam plakat. Volilni plakat. Mojo pozornost pa ni pritegnila podoba, ampak parola pod njo. Malo naprej drugi plakat in spet parola. Sklenil sem, da jih bom zbiral. Vzel sem star račun iz denarnice in pisal: LJUDJE SO PRVI, ČLOVEK JE NAŠE NAJVEČJE BOGASTVO, BLIZU LJUDI, VSE ZA ČLOVEKA. Kar dirjal sem naprej. Zbral sem cel kup parol s plakatov različnih barv. Iz vseh pa je žarela ena sama velika želja in obljuba. Moja raziskovalna žilica me je z veliko hitrostjo gnala naprej, tako da sem pod nadvozom v Šmihelu skoraj zbil invalida. Vsaj mislil sem, da je, ker je tako široko in počasi hodil,  pa tudi dišal je malo čudno. Na moje vprašanje, kakšno bolezen ima, mi je pojasnil, da je star, da je oskrbovanec doma. Drugače pa, da je zdrav, le med nogami ga malo peče in zbada.Oči so mu kar zažarele, ko mi je pojasnil, da se bo čez dva dni skopal. Na moje vprašanje zakaj se ne bi kar danes, mi je povedal, da je on iz petposteljne sobe in da se lahko kopajo vsakih deset dni. Vse ostalo je nad standart in se plača. Zdaj je zapeklo mene. Gledam listič, berem parole, spomnil sem se smejočih podob in zaklel. Hinavci. Preklete poštirkane barabe, vsaj vodo mu dajte.
Ni težko reči: Rad vas imam!

P.S. Račun sem raztrgal.