Priznam. Bil sem spet tam. Na terasi. Tudi moji prijatelji so prišli. Vsi štirje. To je zelo dobro, ker ima terasna miza samo štiri stole in ni prostora za petega. Pri tem seveda mislim na moj drugi jaz, ki mi tolikokrat zagreni življenje. Danes ga ne bo, pomislim, in listam časopis. To počnejo tudi moji trije prijatelji. Vsak svojega. Ker smo različni, kar je uredila že sama narava ali pa kdo drug, kar pa konec koncev niti ni važno. Važno je to, da je bil dan. Pa ne kakršenkoli, ampak Dan zemlje. Ves svet ga praznuje. Vsi želijo Zemlji srečno, vse najboljše, še na mnoga leta, veliko zdravja in upanje, da bomo našli novo Zemljo, na katero bomo odšli, ko bomo to dokončno zasrali. Zadnji del stavka je dodal Polde, ki je po naravi skeptik. Do takrat pa jo bomo škropili s škropivi in polivali z gnojnico, je pribil Janez. Po vodi bodo plavale fabrike, po zraku vse mogoče ropotajoče škatle, vse se bo dušilo, so bile besede Jožeta. Moral sem protestirati. Znanost bo poskrbela za odpravo teh nepravilnosti, saj zato pa so taki dnevi. „Hinavci,“ se je zadrl nekdo izza sosednje mize. Bil je on, moj drugi jaz. Kdo pa je pripeljal zemljo v tako stanje? Na to vprašanje pa mu nismo hoteli odgovoriti. Molče smo vstali in se razkropili po našem malem mestu. Bo pa več sreče, ko bo kakšen drugi dan. Ni težko reči: Rad vas imam!