FRANC PLUT
brez dlake na jeziku
POMLAD
Ležim v postelji, bolje rečeno lenarim in razmišljam o krutosti vstajanja. Je pač tako, da si človek z leti želi topline in če ni drugače, je tudi lastna dobra. Pogled se mi ustavi na oknu, skozi katerega prodira sončni žarek. Vstanem, se pretegnem, pogledam skozi okno. Obstal sem kot vkopan. Sosedova češnja cveti. Pomlad. Romantični čas. Čas cvetenja, nežnih vonjav in ljubezni. Stojim pri oknu in razmišljam. Da bi zadihal s polnimi pljuči to krasoto, sem ga odprl. Skoraj me je vrglo na rit. V nos mi je udaril smrad polite gnojnice po travniku ob naši tako opevani zeleni lepotici Krki. Zaprem okno in romantike je konec. Iz kota me je gledal moj drugi jaz in se pomenljivo trkal po čelu. Potem je kar bruhnilo iz njega. Češ da je pomlad čas polivanja gnojevke podolgem in počez, čas škropljenja proti škodljivcem in rastlinskim boleznim, čas sežiganja v naravi, tudi plastike in ostalih materialov, čas podražitev na vseh nivojih, odpuščanja delavcev, povečevanja davkov, zniževanja prihodkov, pehanja v revščino. To je tudi čas, ko pridrvijo na dan ogromni traktorji, težki stroji, ki bruhajo velike količine izpuhov, in še in še. Spoznal sem, da je med romantiko in resnico res samo en korak. Zaril sem se pod odejo, da bi se skril. Prišla bo pomlad. Samo videl je ne bo nihče.