Sedim v kavarni v centru mesta, kjer se zbirajo ugledni meščani našega malega mesta. Srebam obvezno jutranjo kavico in se delam, kot da ga ne vidim. Sedel je nasproti. Moj drugi jaz namreč. To je bil prizor, ki ga ne bom nikoli pozabil. Mimika njegovega obraza je bila voščena, obdana z nekakšnim svetniškim sijem, ki skozi tančico skrivnosti izraža svojo oblastno moč. Vsakič, ko sem srknil tanek požirek črne kave, sem v mislih prisegel, da me danes ne bo sprovociral. Ne! Danes ne, kot pravi Iztok Mlakar v svoji pesmi. Bilo je težko. Ampak mi je uspelo. Ni pa zdržal on. Začel je govoriti, da nisem kriv, če sem se rodil v neki drugi Sloveniji, v neki drugi državi. Da mi ne more zameriti, ker sem imel svojo cicibansko, pionirsko in mladinsko organizacijo, brezskrbno otroštvo, zastonj šolanje in izlete, delovnih mest pa, kolikor sem jih hotel. Ukvarjal sem se s športom, hodil na dopust, na prireditve, proslave, lahko sem bil ribič ali lovec in celo hišo sem si lahko naredil. Imel sem plačano zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje in konec koncev so me še miličniki izpustili, če sem napravil kakšen manjši prekršek. Imel je prav. Ob misli, da je imel naš direktor samo štirikrat večjo plačo kot snažilka, se mi je milo storilo. Mimika stori vse. To je opazil tudi on." Jugonostalgik, komunajzar! se je zadrl. To je bila diktatura, enoumje, železna zavesa, teror. Ljudje so bili brez osnovnih človekovih pravic. Vse, ki so danes na oblasti - če ne njih, pa njihove očete -, so zapirali, ker so hoteli svobodo." To zadnje je povedal tako naglas, da so slišali tudi drugi. Prekleta baraba, sem si mislil. Ampak danes ne! Jutri boš pa ti držal gobec, demokrat! To sem trdno sklenil in ga zapustil.

Igor Torkar: Bedak v socializmu, bedak v kapitalizmu!